Razstava

Antropometrična fotografija, Šentjakob v Rožu, poletje 1938.
Fotografija: arhiv Departmaja za antropologijo dunajske univerze

Primer standardiziranega meritvenega lista, kakršnega so uporabili tudi pri „rasni raziskavi“ v Šentjakobu v Rožu, poletje 1938.
Vir: Arhiv Departmana za antropologijo dunajske univerze

Meritve

Nekaj mesecev po anšlusu Avstrije k Hitlerjevi Nemčiji so leta 1938 več kot 80 odstotkov celotnega prebivalstva v Šentjakobu izmerili in fotografirali po kriterijih „vede o rasah“. Po nalogu rajhovskega gaua Koroška je dunajski antropolog Karl Tuppa s tremi sodelavci v petih tednih „strokovno“ pregledal okoli 3200 oseb – izvzeti so bile le mahjni otroci in bolniki.

Izsledki te psevdoznanstvene študije so bili enaki kot pri vseh drugih tovrstnih preiskavah v gauih nemškega rajha. Tudi na Koroškem so antropologi domnevno ugotovili prevladovanje “nordijskega tipa“. Sklep iz tega je bil predvidljiv: slovenska področja na južnem Koroškem so „pragermanska tla“.

Antropološki izsledki iz podatkov naj bi ne zavračali samo morebitnih lastniških zahtevkov Jugoslavije, temveč naj bi ustvarili tudi znanstvene podlage za rasistično narodnostno politiko nacionalsocialistov. Antropolog Karl Tuppa je „mešanemu prebivalstvu“ na raziskovanem območju prisodil „znaten delež nordijske krvi“, s tem pa je seveda prav tako ustrežljivo ravnal v smislu nacionalsocialistične „rasne“ in germanizacijske politike kot tudi domači zgodovinarji, arheologi, naravo-znanstveniki, geografi in germanisti, katerih napisana besedila so že desetletja služila v prvi vrsti propagandističnim namenom in precej manj znanstvenim.

Navodila za bodoče antropologe za meritve na živih objektih

„Šestilo s ploščicami služi merjenju glave, najmanjšo širino čela dobimo tako, da položimo instrument s sprednjimi konicami palca in kazalca na senca. Kože ob tem ne stisnemo, temveč se je s konicami instrumenta le dotaknemo. Z drsečim šestilom merimo širine, na primer širino in globino nosu. Antropometer uporabljamo za merjenje višine in širine celotnega telesa.

Gostilna Matschnig, Podrožca 1931.
Fotografija: Privatni arhiv Michael Koschat

Nek občan iz Šentjakoba v Rožu se je na preiskavo pojavil s kljukastim križem na reverju, poletje 1938.
Fotografija: arhiv Departmaja za antropologijo na Dunajski univerzi

V nasprotju s slovenskim prebivalstvom so označili vrstnike „nordijskega“ oz. „nemškega porekla“ s krepkim plusom.

„Meritveni urad“ – Šentjakob v Rožu

Ob raziskovanjih za projekt razstave „Meritveni urad“ so v Departmanu za antropologijo na dunajski univerzi našli originalne podlage o „rasno-znanstveni“ kampanji, ki so jo izvedli v poletnih mesecih leta 1938 v Šentjakobu v Rožu.

Ta najdba v arhivu decembra leta 2014 ni izzvala le velikega začudenja pri antropologih in antropologinjah, bila je tako rekoč srednje velika senzacija, saj dotlej niso vedeli za nobeno tako obsežno antropološko meritveno akcijo na Koroškem.

Šentjakoba v Rožu niso le slučajno izbrali za „rasno-znanstveni“ študijski objekt. Krajevni nacionalsocialisti so se izkazali že v zgodnjih 1920ih letih, ko so sodelovali z nacionalsocialističnimi učitelji, s Koroško domovinsko zvezo (Kärntner Heimatbund), z nemškim Telovadnim društvom (Turnverein) in nemškonacionalnimi Obrambnimi društvi ter skupaj z njimi hujskali proti Slovencem v občini.

Poleti leta 1938 se je obrnil koroški referent za šolstvo in nacionalsocialistični deželni svetnik Ernst Dlaska na dunajski Antropološki inštitut s prošnjo, da naj bi „rasno-znanstveno obdelali za večjezično območje značilno občino v vsej njeni celovitosti“. Z izvedbo tega dela so poverili antropologa Karla Tuppa, Dlaska pa je poskrbel za potrebna sredstva. Kot je izjavil Tuppa, „je bila občina Šentjakob v Rožu v sodelovanju s koroškimi krogi izbrana za to raziskavo kot najprimernejša.“

Kot visok esesovski vodja je glavnošolski učitelj Ernst Dlaska, ki je pristopil k SS-u leta 1931, opravljal že med časom, ko je bilo to še prepovedano, med koroškimi učitelji „delo za izgradnjo nacionalsocialistične Avstrije“, kot je to izustil sam. Med ilegalnimi nacionalsocialisti v občini je bil tudi učitelj Fritz (Friedrich) Dimnig, ki so ga jeseni leta 1936 dodelili ljudski šoli v Šentjakobu v Rožu.

 


Antropološki posnetki oči ter ušes, Dunaj v 1930-ih letih.
Fotografije: Departma za antropologijo na Dunajski univerzi

Karl Tuppa – Izvedenec za smrt

Potem ko je leta 1943 umrl Eberhard Geyer, vodja Inštituta za fizično antropologijo na dunajski univerzi in ilegalni član NSDAP-a od leta 1933 naprej, , je Karl Tuppa začasno prevzel vodstvo inštituta.

Tuppa je bil ilegalen član NSDAP-a od leta 1935 dalje. Eno od glavnih težišč inštituta je bilo izdelovanje „dedno-bioloških“narodoznanstvenih ekspertiz. Z anšlusom so nürnberški rasni zakoni iz leta 1935 začeli veljati tudi v Avstriji in izdelovanje ekspertiz je doseglo nove razsežnosti.

Antropologi in antropologinje so odtlej izdelovali dedno-biološke in rasno-narodoznanstvene“ ekspertize v primerih, kjer je zaradi manjkajočih dokumentov obstajal „sum na židsko poreklo“ oziroma v takih primerih, kjer naj bi razčistili, če velja kdo v smislu „nürnberških zakonov“ za „žida“ ali „židskega mešanca“. Metodične pomanjkljivosti so obšli z veznimi nakloni. Ekspertize so izdelovali tako na Antropološkem inštitutu kot tudi v Naravoslovnem muzeju. Na ta način so bili antropologi in antropologinje neposredno involvirani v preganjalski in uničevalni aparat nacističnega režima. Njihovo mnenje je bilo soodločilno za nadaljnjo usodo ljudi.

V večini postopkov, ki so bili dani v oceno, je bil vsaj eden od zakoncev popoln „arijec“. Tragedije so se dogajale takrat, ko sta bila oba zakonca registrirana kot „žida“. Ko je bilo recimo potrebno, da se mati odpove svojemu židskemu partnerju in navede „arijca“ za domnevnega očeta ali pa da oče verodostojno dokaže materino nezvestobo – samo zato, da bi svojega otroka obvarovali „madeža“ „popolnega židstva“ ter da bi mu na ta način omogočali vsaj status „mešanca prve stopnje“.

Vir: Gimnazija Perau Beljak

Merilci

Tako imenovana veda o rasah, nauk o domnevnih „rasah“ po tipih ali sistemskih rasah, ni temeljila na naravoznanstvenih, dokazljivih standardih.

Njeni zagovorniki so se posluževali vseh mogočih kategorizacij, da bi z merjenjem lobanj in opisovanjem različnih oblik obraza, z barvo kože, las in oči, dolžino nosu, zavoji na ušesih itd. dokazali psevdoznanstveno skonstruirane tipe ras in legitimirali ta način raziskovanja. Poleg tega so ti „rasni raziskovalci“ trdili, da imajo „rase“ poleg fiziognomičnih tudi njim lastne duševne lastnosti („veda o duševnosti ras“). Tako je koroški strokovnjak za narodnosti bil mnenja, da “si lahko razlagamo veliko delo brambovskega boja le z nordijsko-herojskimi rasnimi značilnostmi Korošca“.
„Raziskovalci ras“ so ustvarili tudi hierarhijo „rasnih tipov“, po kateri rezultira kulturni razvoj nekega naroda iz „rasno“ definiranega narodovega telesa. „Nordijsko“ oz. „arijsko“ raso so definirali kot najviše razvito že pred nacističnim prevzemom oblasti. Tako je deželni zgodovinar Martin Wutte nenehno poudarjal, da so „Nemci brez dvoma ustvarjalci vse višje kulture na Koroškem“.

Volk und Rasse, Berlin, August 1939.
Vir: Knjižnica muzeja za narodnostne vede dunaj

Dolge in kratke glave

Fizičnemu antropologu Emilu Zuckerkandlu se je v 1880. letih zdelo, da je okoli Vrbskega jezera posebno veliko tako imenovanih podolgovarih lobanj. Ta okoliščina je zanj pomenila „gosto zastopanost prvotno germanskega elementa“.

Po tem kopitu je nekaj let kasneje ravnal Augustin Weisbach, ki je okoli leta 1900 sistematsko meril avstrijske vojake in ob tem prišel do zaključka, da imajo Nemci na Koroškem v primerjavi z onimi na Štajerskem, Salzburškem, Zgornje- in Nižjeavstrijskem največ podolgovatih lobanj. Potemtakem so bile „germanske značilnosti“ najmočnejše na Koroškem. Bil je tudi mnenja, da imajo Slovenci na Koroškem prav tako „sorazmerno visok delež značilnosti podolgovatih glav“. Zato je bilo zanj jasno, da so koroški Slovenci glede oblike lobanj nemškim Korošcem bliže kot kranjski Slovenci.

„Rasne raziskave“ v zasedeni Sloveniji, 1941.
Fotografija: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana

„Rasne raziskave“ v Sloveniji

Nacisti so svojo rasistično demografsko politiko aplicirali na vsa tista področja, ki so jih hoteli osvojiti kot „življenski prostor“ oz. katera so nameravali „germanizirati“.

Že pred nemškim napadom na Jugoslavijo aprila 1941 so bili torej pripravljeni vsi ukrepi za „germanizacijo“ slovenskih območji, ki so jih potem dejansko anektirali pod imeni „Oberkrain“, Gorenjska in „Untersteiermark“, Spodnja Štajerska. Najprej so načrtovali SS-ovci za Slovenijo nasilno izselitev 260.000 oseb.

Zofija Sturm s svojo družino
Privatni arhiv: družina Sturm

Ljudmila Sticker (1914–2004) in njena družina, med njimi štirje otroci, so spadali med tiste „sovražnike ljudstva in države“ , ki so jih aprila 1942 deportirali preko zbirnega taborišča v ulici Ebental v taborišča Hesselberg in Weißenburg. Njenega moža Jozeja Stickerja so vpoklicali aprila 1943 iz taborišča Weißenburg v nemško armado.
Privatni arhiv: družina Sticker, Šentjakob v Rožu

Deportacija

Sredi aprila leta 1942 je nacistična raznarodovalna politika na Koroškem dosegla svoj višek z izgonom koroško-slovenskih družin. Načrte za prisilno izselitev so izdelali na Koroškem, neposredna direktiva pa je prišla iz Berlina. Politika si je zastavila cilj rigoroznega ponem-čenja, podobno, kakor so to že bili storili leta 1941 na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem. Organizacija, strukture poveljstva, izpeljava in potek kažejo skoraj identičen vzorec.

Alois Maier-Kaibitsch, ki je po anšlusu napredoval v nacionalsocialističnega deželnega svetnika in vodjo pisarne za narodnost, je postal koordinator nasilnih ukrepov nacističnega režima proti Slovencem na Koroškem. Na zasedanju gauovskega urada za narodnostna vprašanja 10. julija 1942 je z ozirom na že začet izgon slovenskih družin iz Koroške prostodušno izjavil: „Dogodki na Balkanu v minulem letu nam naročajo, da na območju severno od Karavank pospravimo s tako imenovano slovensko manjšino.“
Navsezadnje so iz Koroške deportirali vsega skupaj 917 oseb v razna taborišča v Nemškem rajhu, od koder jih je v nadaljevanju pošiljala narodna nemška posredovalnica pošiljala med drugim kot prisilne delavce v oboroževalno industrijo ali kot delavce na kmetije. Iz občine Šentjakob so izgnali družin, vseskupaj 42 oseb.

Zbirka lobanj antropološkega oddelka Naravoslovnega muzeja na Dunaju obsega okoli 40.000 človeških lobanj, ki so služile in služijo znanstvenim namenom, Dunaj 2017.
Znanstveni rasizem je svoje teorije podkrepil tudi z zbirkami kosti. Lov na kosti, ki se je začel v 19. stoletju, ni dopuščal nikakršne pietete: motili so mir mrličev, kradli so trupla in skrunili telesa umrlih, katerih posmrtni ostanki so bili za antropologe pomembni. Antropolog Robert Routil, od leta 1940 zaposlen v Naravoslovnem muzeju na Dunaju, je leta 1939 objavil delo z naslovom „Ljudstva in rase na koroških tleh“. V delo je objavil poleg rezultatov svojih merjenj na živih osebah tudi rezultate iz „rasno-antropoloških“ raziskav okostij iz koroških kostnic.
Foto: Werner Koroschitz, Villach/Beljak

Rasistična znanost

V nacistični ideologiji so prepoznavni nacionalistično pristni nazori, ki so vladali na Koroškem in ki so strmeli po „Veliki Nemčiji“ z vsemi mejnimi območji, ki so jih do tedaj odstopili ali izgubili. Z ustanovitvijo „Inštituta za deželno raziskovanje na Koroškem“ leta 1942 je Koroška dobila ustanovo s tem ustrezno nacistično in narodnostno-znanstveno usmeritvijo.

Do takrat sta bili nosilki te majhne humanistične ustanove v glavnem dve kadrovsko tesno povezani instituciji: „Zgodovinsko društvo za Koroško“, ki so ga ustanovili v sredini 19. stoletja, in leta 1904 ustanovljeni „Koroški deželni arhiv“, ki je bil po Prvi svetovni vojni močno povezan z napadalno, protislovensko delujočo Koroško domovinsko zvezo. Raziskovalci na teh institucijah, ki so bili zaradi koroške deželne zgodovine nastrojeni vsebolj nemškonacionalno, so pretežno zastopali predstave o umski in „rasni“ prevladi nemške kulture.

S prav sveto vnemo se je borila duhovna elita Koroške za prav nemško Koroško in je pri tem nacistom dobavljala znanstvena upravičevanja za togo germanizacijsko politiko. Njeni pripadniki so bili duhovni sooblikovalci, intelektualni storilci, ki so v znanost vnesli vse to, kar je bilo od nekdaj njihova poguba: nacionalizem, ljudomrzništvo in megalomanijo.

Volk und Rasse, Berlin, Mai 1938.
Vir: Knjižnica muzeja za narodnostne vede

Volk und Rasse, Berlin, Juni 1940.
Vir: Knjižnica muzeja za narodnostne vede

Koroški „strokovnjaki za narod“

Obseg kooperacije in prepredenosti med „narodnimi“ kulturnimi, socialnimi in „rasnimi“ znanstveniki po eni strani ter nacionalsocialističnimi birokrati za narod in nosilci političnih odločitev po drugi strani jasno kaže, kakšen vpliv so imele elite znanstvenikov na človeka zaničevalno narodnostno politiko nacionalsocialistov.

Poleg številnih znanstvenih „strokovnjakov za narod“ iz „Starega rajha“ so bili v načrtovanje in realizacijo„narodne konsolidacije“ involvirani tudi priznani znanstveniki iz Avstrije oziroma oz. Koroške. Med vodilnimi (tu izključno moški) koroškimi strokovnjaki so bili Martin Wutte, Karl Starzacher in Karl Dinklage, narodoslovci kot Georg Graber, Oskar Moser in Franz Koschier, geografi kot Günter Glauert in Viktor Paschinger ter germanisti kot Eberhard Kranzmayer, če naj jih omenimo le nekaj.

Leto 1945 za domače znanstvenike ni pomenilo pomembne cezure. Kmalu po koncu vojne je koroška deželna vlada zadolžila prav te nekdanje zagovornike nacističnih rasnih blodenj za pripravo zavrnitve jugoslovanskih zahtev na znanstveni osnovi (Kranzmayer, Paschinger, Wutte).



„Rasni kontrolorji“ na poti v ujetniško taborišče Wolfsberg, 1942. Slika iz filmskih posnetkov antropologa Josefa Wastla
Vir: Naravoslovni muzej, zbirka antropološkega oddelka, Dunaj, fototeka inv. štev. 46350-46352

„Rasno-znanstvene“ raziskave na Koroškem

Leta 1937 je predaval Tuppa „Dunajski družbi za rasno higijeno“ o „antropološkem popotovanju po koroških šolah“ in poročal o tem, kako je v šestih tednih s svojo ženo in neko sodelavko raziskal 33 šol s približno 5000 otroki „na območju celovškega ter beljaškega podeželja ter kako je ob tem napravil“ tudi nekaj fotografij. Med drugim je kazal delo o „tipičnih rasnih podobah s posebnim ozirom na nordijsko raso“.

Med „obsežnim materialom“ iz 1930-ih letih in iz časa nacionalsocializma so se znašli tudi dokumenti o preiskavah, ki so jih opravili na več kot 10.000 šolarjev v okrajih Velikovec, Wolfsberg, Celovec in Beljak. Poleg tega se je znašlo v arhivih tudi gradivo o „genetsko-bioloških“ in „rasno-bioloških“ raziskavah, ki jih je v poletju 1937 izvedelod začetka 1930-ih let aktiven nacionalsocialist Johann Jungwirth, in sicer pri na 450-ih moških, ženskah in otrocih v „popolnoma nemški občini“ Feld am See Naleteli so tudi na izsledke Roberta Routila, čigar publikacija o „ljudstvu in rasah na koroških tleh“ je izšla leta 1937 v celovški založbi Heimatverlag.



Nacistična propaganda v časopisu Volk und Rasse proti bolnikom z dednimi boleznimi, takratnim domnevnim povzročiteljem narodnogospodarske škode, 1936.
Vir: Center za dokumentacijo Hartheim Deželnega arhiva Zgornje Avstrije, Linz


Vzgojni dom za 130 „umsko zaostalih“ stane 104.000 rajhovskih mark. S tem bi lahko zgradili 17 individualnih hiš za delavske družine brez „dednih bolezni“. Takšni primeri bi naj naučili šolsko mladino, da so duševno bolni in prizadeti le strošek.
Vir: Alfred Vogel, Erblehre, Abstammungs- und Rassenkunde in bildlicher Darstellung, Stuttgart 1938.

Ubijanje „nevrednega“ življenja

Več prebivalcev iz Šentjakoba v Rožu je bilo umorjenih zaradi dejanskih ali le domnevnih telesnih in duševnih okvar kot žrtve nacistične rasistične norosti v „evtanazijskih“ ustanovah Grad Hartheim pri Linzu in Brandenburgu ob reki Havel, pa tudi v koroški deželni zdravstveni in oskrbovalni ustanovi za duševno obolele osebev Celovcu.

Maria Krautzer, rojena leta 1894 v Podsinji vasi. Živela je kot občinska siromakinja v Šentjakobu, leta 1939 pa so jo po večletni oskrbi v celovški hiralnici poslali v „Deželno norišnico“ v Celovcu. 25. avgusta 1940 so Krautzerjevo odpeljali v Niedernhart (Grad Hartheim) in jo tam umorili.

Josef Kattnig, rojen leta 1912 v Šentjakobu v Rožu. Brezposelnega mizarskega pomočnika so maja leta 1936 zaradi atestirane shizofrenije poslali v „Deželno norišnico“ v Celovec, ga 24. marca 1941 prepeljali v Niedernhart in ga tam umorili.

Rupert Pichler, rojen leta 1890 v Škofičah in od leta 1938 naprej stanujoč na Kotu. Do novembra 1939 je delal kot pomožni delavec v Beljaku. Maja leta 1940 so mu odrekli opravilno sposobnost zaradi domnevne „duševne bolezni“. V Niedernhart so ga prepeljali 29. junija 1940 in ga tam takoj po prihodu v Grad Hartheim umorili s plinom.

Philipp (Filipp) Nassimbeni, rojen leta 1889 v Šentjakobu v Rožu. Na Štajerskem zaposleni zidar je bil zaradi demence od aprila 1936 do februarja 1937 v zdravilišču Am Feldhof v Gradcu. V Celovec so ga premestili 17. februarja 1937, v Niedernhart pa so ga poslali 29. junija 1940. Nassimbenija so verjetno umorili v ustanovi za ubijanje v Brandenburgu ob reki Havel.

[…] Ni znanstvene osnove za še prihodnjo uporabo pojma ‚rasa‘.

„Rasa“ – konstrukt

Ob študiju aktualnih „rasno-znanstvenih“ del je opaziti, da antropologi še vedno ne znajo klasificirati ljudi po naravoznanstveno definiranih značilnostih, temveč so pod močnim vplivom vsakdanjih predstav svojega lastnega kulturnega in socialnega okolja.

Obstajanje „ras“ jemljejo kot dejstvo in do danes naletimo v odgovarjajočih publikacijah večkrat na mišljenje, da kulturne dosežke pogojuje „rasa“, ki zaznamuje tudi značaj naroda. „Rasni koncept“ je popolnoma neprimeren za proučevanje genetskih razlik pri človeku, da bi ga lahko zaobjeli v vsej njegovi individualni in geografski raznolikosti.



John Heartfield, „Nova katedra na nemških univerzah“
Vir: Arbeiter-Illustrierte-Zeitung, 31. August 1933

Satira zoper rasistični norosti

John Heartfield je svojo fotomontažo „Nova stolica na nemških univerzah“, objavljeno leta 1933, opremil  s naslednjim besedilom: „Nek profesor Witlawopsky z univerze Heidelberg je ugotovil, da je človeško kurje oko, vendar le germansko kurje oko, sposobno gledati v bodočnost.

Čim se je odkritje genialnega znanstvenika razvedelo, je Hitler zaukazal odvesti 1300 operaterjev kurjih očes v koncentracijsko taborišče.“

Heartfield je v tem kolažu karikiral in ironiziral marljivost „nemške znanosti“ in teroristične posledice slepe predanosti nacističnega režima znanosti. Heartfield podaja zelo natančno razmerje med „čisto“ znanostjo in nacionalsocializmom.

Nadja Pörtsch, Iris-Scan, 2018
Fotopapir na aluminiju

Birgit Bachmann, Nesloga, 2018
Alpska kulturna technika

Katarina Matiasek, Arhiv & vozli I-IV, 2018
Fotomontaža po zamiselku Angélica Dass

Fritz Russ, o. T., 2018
Kovinsko delo

Rudolf Melcher, o. T., 2018
Posnetek, LED slikovni stebri

Rudolf Melcher, o. T., 2018
Transhumanizem

ZeitzeugInnen

Franz Rasinger (*1925)
Med vojno je bil vojak pri Wehrmacht in kasneje je delal pri avstrijski železnici. Franz Rasinger je bil 15 let županov namestnik (SPÖ) v občini Šentjakob in mi je pravil, da do spomladi 2018 nihče v občini ni govoril o meritveni akciji oz. jo omenil. 

Maria Perhaj (* 1921)
Je odraščala v Svatnah, a že od leta 1948 živi v Ljubljani. Bila je učiteljica in zdaj živi v domu za ostarele. Čeprav je stara že 97 let, se še na marsikaj spomni. Pri meritvi ni bila, ker je takrat obiskovala gospodinjsko šolo in se je šele leta 1939 vrnila v občino. Njen stari oče pa ji je pripovedoval o meritvi.

Maria Jobst (* 1925)
Živi na Kotu in je morala kmalu po „anšlusu“ v Trebinje, da bi tam na nekem posestvu absolvirala obvezno leto pri kmetu. Kasneje je delala v Bad Gasteinu. Maria Jobst je iz zelo revne družine in pravi, da so dostikrat tudi dobili kakšne podpore, ko so trpeli lakoto.

Josef Greibl (* 1929)
Je kot otrok živel v Šentpetru pri teti, ker je mati delala v Porečah. Pri meritvi ni bil zraven. V hiši pri teti je tudi živela umsko in telesno prizadeta ženska. Ime ji je bilo Fani, hčerka mojega strica iz prvega zakona.

Valentin Müller (* 1932)
Valentin Müller je iz Podgorij, takrat je to bil „Führerort“, ker so vsi soglasno glasovali za priklučitev Avstrije k Nemčiji. Spominja se na meritev in pripovedoval nam je zgodbo o svojih sestricah, ki sta bili dvojčici in takrat stari šele 3 let. Ena je bila zelo podobna staremu očetu, ki je imel nekoliko izbuljene oči.

Regina Smolle (* 1930)
Pri prvem pogovoru se gospa Smolle ni spominjala na meritev. Vedela je samo to, kar je prej brala v časopisu. Prosila sem jo, da si ogleda slike v mapi in zelo hitro je spoznala obraze nekaterih ljudi. Zato sem jo prosila, da si v miru ogleda ljudi in zapiše imena tistih, ki jih prepozna.

Alltagsrassismus

Hossein Sajjadi
je star 24 let, rojen v Iranu, kjer je študiral elektrotehniko. Leta 2015 je zaradi napete politične situacije pribežal v Avstrijo in do pred kratkim živel v zavetišču v Šentpetru. „V Iranu smo sicer živi, a ne živimo“, pravi Hossein.

Marco Springer
rojen avgusta 2000 je doraščal v Brežah, živi na Dunaju, kjer obiskuje trgovsko akademijo. Že od rojstva naprej boleha Marco za hudo boleznijo in ne more sprostiti mišic, rok in nog. Mišice so stalno napete in jih dostikrat ne more kontrolirati. Zdravniki so mu napovedali kratko življenje. Zdaj je star 18 let, s pomočjo terapij se je marsikaj naučil. Sam o sebi pravi: „Jaz sem luštna mešanica, sem na pol Jugo, na pol Avstrijec in celotno prizadet.“

Pindi Mahal
34-letna Celovčanka ima majhnega sina. Želi postati samostojna podjetnica in naslednje leto odpreti prodajalno sladoleda. Starša sta iz Punjaba v Indiji, tam je Pindi živela do svojega petega leta. Šele odkar je odrasla, redno potuje v Indijo. Kot otrok si je vedno želela imeti drugo barvo kože.

Mihi Mischkulnig
rojen leta 1963 je že 30 let bio-kmet v Branči vasi pri Bilčovsu. Je poročen in ima tri hčerke. Zelo rad bi večkrat potoval. V kratkem se bo drugič odpravil v Guatemalo. Že v mladosti je doživel kaj pomeni biti Slovenec in se moral zavestno odločiti. „To je bila zame res važna tema pa tudi dilema. Dolgo sem razmišljal o tem in se sam pri sebi zavestno odločil, da hočem kljub marsikateri nevšečnosti ostati Slovenec.“

Angie Fasching
izučena tajnica je stara 33 let in živi v Celovcu. Mama je doma iz Laboda, oče pa je Nigerijanec, ki že dolgo živi v ZDA. „Vsakogar lahko pripelješ domov, le črnca ne!“ To je njeni materi menda rekel njen ded.

Andre Sawadogo
je star 35 let. Že več kot 10 let živi na Koroškem. Tako kot njegova dva brata je tudi on zaključil izobrazbo v Rimu. Andre je izučen elektrotehnik, a se je v zadnjih letih poklicno preusmeril in dela kot samostojen vrtnar in strokovnjak za zelišča. „Večinoma ti dajo institucije kot policija in druge ustanove občutek, da si drugačen“, doživlja Andre vedno spet.

David Sawadogo
je star 38 let, pred nekaj leti se je z družino preselil v Avstrijo. Doraščal je v Italiji, kjer je tudi zaključil študij arhitekture. Ima dva otroka in živi v občini Šentjakob. Sam pravi, da je zanj iskanje dela zaradi rasističnih predsodkov zelo težko.

Adam Sawadogo
star 32 let, živi s partnerico in majhnim sinom na Koroškem. Adam je elektrotehnik in avtomatizer. Izobrazbe, ki jo je naredil v Italiji, mu avstrijska država ne prizna. „Imam občutek, da se Avstrijci bojijo vsega novega“, trdi Adam.

Gedenkjahr 1938-2018

12. marec 1938:
Hitlerjeve čete so zasedle Avstrijo.

12. marec 2018:
V središču Šentjakoba smo postavili čredo belih ovc iz pločevine. Cel dan je po vasi donelo blejanje ovc, glasno vojaško korakanje in vzklikanje „Sieg Heil“.

10. april 1938:
Prebivalstvo je moralo glasovati za priključitev Avstrije Hitlerjevi Nemčiji (t. i. „anšlus“). V Šentjakobu so tri žene glasovale proti. Zaradi njih Šentjakob ni dobil naziva „Führergemeinde“ (firerjeva občina).

10. april 2018:
Čredi belih ovc so se pridružile tri črne ovce. Vsaka ovca je bila označena s plusom ali minusom.

14./15. april 1942:
Gestapo je iz občine izgnal dvanajst slovenskih družin.

14. april 2018:
Ob čredi ovc se je pojavil star tovornjak, na katerega smo naložili nekaj ovc, ki so bile vse zaznamovane z minusom.

16. april 1941:
Šolske sestre v Šentpetru so dobile ukaz, da morajo zapustiti poslopje konventa. V prvo šolo s slovenskim učnim jezikom na Koroškem se je vselil Gestapo.

16. april 2018:
Mladina je s kantami za smeti šla v tihi demonstraciji iz Šentjakoba v Šentpeter. V kantah so bile ovce.

8. maj 1945:
Zavezniške sile so osvobodile Avstrijo.

Maj 2018:
Drevo, ki je raslo pred kinom Janach, smo oklestili, olupili in iz njega oblikovali merilno letev. Na vrhu smo namestili venec iz pločevinastih ovc. S tem smo vznejevoljili (nekatere) občane in občanke.

Poletje 1938:
Začelo se je „rasoslovno“ merjenje.

6. julij 2018:
Slavnostno smo odprli merilno postajo. Pred merilno letvijo smo postavili prižnico in tehtnico. Vsak in vsaka je lahko preverila, ali ustreza normi.